Pravosodje j eden podsistemov, ki ni doživel tranzicije, zato je potrebno temeljite reforme. Reforma se mora deliti v dva dela in sicer, tehnični del, saj je potrebno pravosodje temeljiti posodobiti in ga je potrebno prilagoditi sodobnim razmeram. Druga reforma je občutljivejša in idelološka. Pravosodje namreč korenini iz enopartijskega sistema, kjer je sodnik predstavljal družbenopolitičnega delavce in je bil zavezan braniti in ohranjati družbenopolitični sitem, ki je takrat obvladoval državo. Sodstvo je bilo v celoti preverjeno in v njem so lahko sodelovali le zanesljivi družbenopolitični delavci. Članstvo v partiji je bilo obvezno. Samostojna Slovenija je uvedla demokracijo s trojno vladavino: zakonodajno, izvršno in sodno. Za sodno vejo oblasti je pogoj, da je nestrakarska, ideološko neutralna. Sodstvo praktično ni menjalo moštva, zato je še vedno v težavah, saj je težko verjeti, da se lahko družbenopolitični delavci, angažirani za obrambo enopartijskega sistema, nenadoma prelevijo v demokrate in opustijo ideologijo. Če kje, potem za pravosodje velja: volk menja dlako, narvi ne! Prav zaradi tega, ker se nikakor ne more odpreti razprava o tem, ali rek velja, ali ne, do reforme sodstva v Sloveniji ni prišlo. Prav zaradi tega, ker stari narodni rek sodstvo ne upošteva, ni prišlo niti do prvega dela reforme, torej do tehničnega dela. Problem sodstva je v tem, da zaradi tega, ker ni izvedlo tranzicije in potrebnih reform obstaja dvom. Dvom v nepristranskost. Nepristranskos je ena temeljnih zahtev v sodstvu. Tudi najmnajši dvom mora biti odpravljen. Kako naj sodnik dokaže, da ni pristranski, če je bil član partije, če je bil družbenopolitičn delavec, če je prisegel, da bo z vsemi močni podpiral enoartijski sistem, da bo služil komunistični partiji? Verjamem, da so mnogi sodniki zprisegli s figo v žepu. Toda ob upoštevanju absolutne nepristranskosti, pa ni nihče preverjal, ali so vsi sodniki v celoti opustili zvestobo partiji, ki jih je ustoličila kot sodnika? Predpogoj za reformo sodstva je torej razrešitev ideološke teme. Brez tega reforme ne more biti. Bo lahko le formalna, sodstvo pa ne bo moglo dokazati nepristranskosti, kar pomeni, da bo možno vedno dvomiti v nepristranskot, kar pa bo postavljalo v dvom vse sodbe. Ali si to želimo?

Če razumemo, da živimo v modificiranem režimu enoumja, potem ne čudi, da se pravosodni sistem zdi nedotakljiv, ideološka tema tistih, ki v imenu ljudstva, tistega, lepljivih prstov in krvavih rok in tega,neuravnovešenega nasploh, ki ob petkih kolesari, ustvarjajo žrtve režima, nujno potrebne, da enoumje obstane... Podobno je z dominantnimi mediji ; vsi so pomagali ubijati in klati nedolžne ljudi ter jih uničevati v montiranih sodnih procesih. Nekateri ljudje v pravosodju, so toliko zjebani v glavo, da se vedejo kot nadljudje, ki so nad vsemi zakoni in ustavo, celo odločitvami mednarodnih sodišč... Pišoča in lajajoča režimska drhal je v tem pogledu le pomožna delovna sila, ki pa zahteva plačilo za svoje umazano, a temeljito opravljeno delo. Potem se pa še čudijo, ker jim predsednik Pahor ne podeli odlikovanja za njihovo svinjanje. On ima privilegij; misli s svojo glavo.

Res je žejnega čez vodo, pa še strižejo ga kot ovce ne glede na letni čas!!

Re je vredno branja!